Zakaj korenje poka

Zakaj korenje poči

Korenje poka, ko njegovo notranje tkivo raste hitreje, kot se lahko raztegne zunanja koža. Koža korena je razmeroma toga, sredica pa ob nenadno obilni vlagi hitro nabrekne in jo raztrga. Zato razpoke niso bolezen, ampak odziv na razmere v tleh. Najpogosteje se pojavijo vzdolž korena, lahko pa tudi prečno ali v več razpokah hkrati.

Ker je korenje dvoletena rastlina, v prvem letu gradi koren, v drugem pa bi cvetelo in ustvarilo seme. Vso energijo torej vlaga v korenino, zato so vsaka nenadna sprememba vode in hranil ter ovire v tleh še toliko bolj opazne. Zdravo, gladko korenje je vedno rezultat enakomernih razmer od setve do obiranja.

Neenakomerno zalivanje

Najpogostejši vzrok pokanja je neenakomerna vlaga. Korenje, ki nekaj tednov raste v suhi zemlji, se ustavi; ko nato pade obilen dež ali gredico temeljito zalijemo, se začne koren hitro debeliti in poči. Enako se zgodi ob zalivanju na debelo po dolgem sušnem obdobju. Tveganje je največje v poznem poletju, ko so korenine že debele in jim sledijo močne plohe po vročini.

Prav zato je redno, zmerno zalivanje pomembnejše od obilnega. Namesto da gredico enkrat na teden zalijemo na debelo, raje vzdržujemo stalno zmerno vlažnost v zgornjih 20 do 25 centimetrih tal, kjer se razvija koren. Koristna je zastirka, ki zmanjša izhlapevanje; osnove so v prispevku o zalivanju in zastiranju.

Prebogata tla in preveč dušika

Korenje na prebogatih tleh raste prehitro. Svež hlevski gnoj ali močno dušično gnojilo spodbuja listje in hitro debeljenje, pri tem pa koren postane vodnat in rad poči. Kakovost se poslabša tudi zato, ker preveč dušika poveča vsebnost nitrata v korenini, kar ni zaželeno.

Namesto svežega gnoja korenju ustrezajo tla, ki so bila gnojena že prejšnjo sezono, in zmerna zaloga zrelega komposta. Kjer je gnojilo potrebno, uporabimo uravnoteženo in ga ne dodajamo v presežku. Pri korenju velja, da je manj pogosto več, saj bogata tla ne dajo nujno boljšega pridelka, ampak velikokrat razpokanega.

Trda tla, gosto sajenje in pozno obiranje

Na trdih, kamnitih ali plitvih tleh se koren ne more razvijati enakomerno. Ob kamenčku ali zbitem sloju se upogne ali razcepi, ob nenadni vlagi pa takšna korenina poči lažje kot gladka. Korenje zato sejemo v globoko, zrahljano zemljo brez grud in kamenja; več o tem je v prispevku o glinastih in težkih tleh.

Sajenje na premajhni razdalji in opuščeno redčenje prav tako vodita v težave. Rastline se stiskajo, korenine ostanejo drobne in nepravilnih oblik ter ob nenadni rasti rade pokajo. Če korenja ne obiramo pravočasno in ostane v tleh predolgo, prezori, postane olesenelo in votlo, koža pa rada razpoka. Začetnikom priporočamo, da si najprej preberejo vodič za gojenje korenja.

Kako ločiti vzroke med seboj

Vzroke ločimo po obliki razpoke in po tem, kaj je rastlino obdajalo.

Najzanesljivejša preprosta preverba je pogled na tla: če so bila tla dolgo suha in so nato postala zelo mokra, je vzrok skoraj gotovo vlaga. Če so tla bogata z organsko snovjo in so korenine zelo velike, gre za prehrano in rast.

Kaj storiti in kako uporabiti razpokano korenje

Razpokanih korenin ni mogoče »zaceliti«. Ukrepamo takoj, ko opazimo razpoke: take korenine izpulimo, dokler so še trde in ne gnijejo, saj bi v tleh hitro privabile gnilobo in škodljivce. Preostalo korenje nato zalivamo enakomerno in zmerno, po potrebi pa gredico zastremo.

Razpokano korenje je še užiten, če ni gnilo. Porabimo ga čim prej, najbolje kuhanega ali naribanega v solate, juhe in enolončnice; primerno je tudi za zamrzovanje po kuhanju ali blanširanju. Za dolgo skladiščenje ni primerno, saj se na razpoki hitro naselijo mikroorganizmi. Korenje z razcepljeno obliko je prav tako užitno, le lepše ga je pripraviti sesekljanega.

Preprečevanje

Najpomembnejši ukrep je enakomerna vlaga. Korenje zalivamo redno in zmerno, po potrebi v krajših presledkih, in gredico zastremo s slamo, pokošeno travo ali kompostom, da tla ne presahnejo. Ob napovedanih močnih plohah lahko pomaga tudi začasna zaščita gredice.

Tla pripravimo globoko in rahlo, brez svežega gnoja in presežka dušika. Korenje v kolobarju sejemo za rastlino, ki je bila gnojena že prejšnje leto, ter ga pravočasno redčimo na primerno razdaljo. Pobiramo ga, ko doseže želeno debelino, in ne čakamo, da prezori. S tem ohranimo korenje gladko, sladko in primerno za shranjevanje.