Zelena

Apium graveolens

Kje bo uspevala

Zelena izvira z močvirnatih, humusnih rastišč in to pove veliko o njenih zahtevah. Najbolje uspeva na globokih tleh, ki dobro zadržijo vlago. Zanesljivejša je na gredicah, ki jih redno zalivamo, kot v suhih, sončnih kotih.

V najbolj vročih tednih raje raste v rahli popoldanski senci. Na Primorskem je zalivanje najpomembnejše opravilo, v alpskih dolinah pa je treba računati s krajšo rastno dobo.

Setev in sajenje

Zeleno sejemo v zaprtem februarja in marca. Kalitev je počasna in neenakomerna, od štirinajst do enaindvajset dni. Semena so drobna, zato jih le rahlo potisnemo v površino substrata in jo ves čas kalitve držimo vlažno. Svetloba kalitev pospeši, zato semena ne prekrivamo.

Sadike presajamo maja in junija, plitvo, tako da srček ostane nad tlemi. Listno zeleno sadimo na približno petindvajset centimetrov, belušno nekoliko redkeje.

Nega skozi sezono

Zelena potrebuje veliko vode in hranil. Zalivamo jo po tleh in ne po listju, saj vlaga na listih pospešuje glivične bolezni. Zastirka iz komposta ohranja vlago in hkrati pognoji tla. Redno plevenje je pomembno, ker je zelena v mladosti šibka.

Med rastjo jo dvakrat do trikrat prignojimo. Pomanjkanje bora se kaže kot razpoke in črni madeži na steblih. Proti koncu sezone gnojenje z dušikom zaključimo.

Dve obliki zelene zahtevata različen pristop. Listna zelena je namenjena rezanju listov in debelih stebel ne razvije. Belušna zelena razvije mesnata stebla, ki ostanejo mehkejša, če jih od poznega poletja postopoma ovijemo s papirjem ali zemljo in jih tako zaščitimo pred svetlobo. Ovijanje začnemo, ko so stebla dolga približno trideset centimetrov, in ga prekinemo pred dežjem, da se pod ovojem ne razvije gniloba. Zeleno, namenjeno shranjevanju, izkopamo s korenino in jo pospravimo v vlažno, hladno shrambo, kjer zdrži več tednov.

Bolezni in škodljivci

Zeleno najpogosteje prizadenejo glivične bolezni. Listna pegavost se kaže kot drobne pege z jasno mejo, ki se širijo z odpadlih listov. Ob vlažnem in hladnem vremenu se pojavi tudi siva plesen. Pomagajo kolobarjenje, odstranjevanje okuženih listov, zračna saditev in zalivanje po tleh. Dovoljena sredstva in karence preverimo v uradnem registru FITO-info in pri UVHVVR.

Med škodljivci so najpogostejše listne uši, ki jih spremljajo mravlje. Sesajo sok iz mladih listov in stebla, zato se rast upočasni.

Pridelek in shranjevanje

Listno zeleno režemo sproti, saj sproti poganja nove liste. Belušno zeleno pobiramo v celoti, ko so stebla dovolj debela, običajno od avgusta do novembra. Na kvadratni meter pridelamo približno od enega do dveh kilogramov.

Liste za shranjevanje očistimo, posušimo in pospravimo v hladno, temno shrambo. Sveži zdržijo le nekaj dni, zato jih raje zamrznemo ali posušimo. Pri zamrzovanju in sušenju pazimo na čistočo, da se vlaga ne razvije v plesen.

Kaj saditi poleg

Pri združevanju rastlin je treba ločevati med preverjenimi in ljudskimi trditvami. Zato je pri vsaki navedena raven dokazov.

• Por — Dobra soseda, raven dokazov: verjetno. Zelena in por veljata za dobro kombinacijo, ker imata različno globoke korenine in se ne tekmujeta za isti prostor.
• Solata — Dobra soseda, raven dokazov: verjetno. Solata zraste zgodaj in zapolni prostor, dokler se zelena ne razvije.
• Korenje — Slaba soseda, raven dokazov: verjetno. Obe sta iz družine kobulnic in jima je skupna večina bolezni in škodljivcev, zato ju sadimo ločeno v kolobarju.