Rožmarin

Salvia rosmarinus

Značilnosti in lega

Rožmarin je zimzelen grmiček z ozkimi, usnjatimi iglicami in drobnimi modrimi cvetovi, ki se v toplem podnebju razvije v gost grm. Ima izrazit smolnat vonj in je eno najbolj prepoznavnih sredozemskih zelišč. Najbolje mu ustreza polno sonce in zračno, odcedno rastišče, kamor deževnica ne zastaja. Peščena ali peščeno ilovnata tla s pH med 6,0 in 7,5 so zanj idealna. Pomembno je, da ga posadimo v zavetje pred močnim vetrom, ki mu pozimi dodatno škoduje.

Pri nas je treba jasno povedati: v celinski Sloveniji rožmarin ni zanesljivo prezimno trden. Kratkotrajno prenese nekaj stopinj pod ničlo, a dolgotrajna zmrzal in zimska vlaga ga pogosto uničita. Zato ga večina vrtnarjev goji v loncu, ki ga jeseni umakne v zavetje.

Sajenje in razmnoževanje

Rožmarin se najraje razmnožuje s potaknjenci, ne s semenom. Poganjek dolg približno deset centimetrov odrežemo spomladi od marca do maja, odstranimo spodnje liste in ga potisnemo v peščeno, vlažno zemljo. Korenine razvije v treh do šestih tednih, pri tem pa mu prija posredna svetloba in enakomerna vlaga. Semena kalijo počasi in neenakomerno, zato se zanje odločamo redkeje.

Na stalno mesto ga posadimo maja ali junija, ko so tla že topla. Razmik naj bo približno 50 cm v vrsti in 60 cm med vrstami, saj se grm s časom širi. V lonec izberemo večjo posodo z odprtinami na dnu in odcedno zemljo, pomešano s peskom.

Rez, obiranje in nega

Liste pobiramo vse leto, a glavno obiranje je spomladi in jeseni, ko je vonj najmočnejši. Režemo vrhove poganjkov in nikoli več kot tretjino rastline naenkrat. Redno obrezovanje ohranja grm gost in preprečuje, da bi se spodaj razgalil. Po cvetenju grm oblikujemo, a tega ne počnemo v trdi zimi.

Zalivanje je najpogostejša past: rožmarin potrebuje malo vode in zelo slabo prenaša premočeno zemljo. Zalijemo šele, ko se zgornji sloj posuši. Gnojimo zmerno, spomladi z malo komposta, v loncu poleti z redčenim tekočim gnojilom.

Zima, lonec in težave

V loncu rožmarin jeseni umaknemo v svetel, hladen in nezmrznjen prostor s temperaturo okoli 5 do 10 °C. Tam ga zalivamo skopo, saj v hladu porabi malo vode in gniloba korenin nastopi hitro. Če ga pustimo na prostem, mu v hladnejših legah pripravimo zastirko in zavetje, a tveganje ostaja.

Ob premočeni zemlji se pojavi koreninska gniloba, v gostem in slabše prezračenem grmu pa pepelasta plesen. Na suhem in vročem mestu ga napadajo pršice, v toplem prostoru pa ščitkarji. Pomaga redčenje, zalivanje po tleh in odstranjevanje okuženih delov. Konkretnih pripravkov ne navajamo; dovoljena sredstva preverimo v uradnem registru.

Kaj saditi poleg

Pri združevanju rastlin je treba ločevati med preverjenimi in ljudskimi trditvami. Zato je pri vsaki navedena raven dokazov.

• Fižol — Dobra soseda, raven dokazov: ljudska trditev. Rožmarin se pogosto sadi ob stročnice, ker naj bi z vonjem odvračal nekatere škodljivce. Učinek ni zanesljivo dokazan, zato ga navajamo kot ljudsko rabo.
• Zelje — Dobra soseda, raven dokazov: ljudska trditev. Podobno velja ob kapusnicah, kjer naj bi motil iskanje gostitelja pri škodljivcih. Zanesljivejši ukrep ostaja dobra higiena gredice in kolobarjenje.