Fižol

Phaseolus vulgaris

Kje bo uspevala

Fižol izvira iz toplih predelov in je občutljiv na mraz, zato je čas setve odvisen od temperature tal. Tla morajo biti ogreta na vsaj 12 stopinj Celzija, v osrednji Sloveniji torej sejemo šele od sredine maja, ko mine zadnja slana, na Primorskem nekoliko prej, v alpskih dolinah pozneje. Najbolje uspeva na soncu in na globokih, zmerno vlažnih tleh. Visoka lega in mrzla, zbita tla pomenijo zastoj rasti in rumenenje listov. Fižol ima na koreninah gomoljčke z bakterijami, ki vežejo dušik iz zraka, zato je dober predposevek za druge vrtnine.

Setev in sajenje

Fižol sejemo neposredno, ker presajanja ne prenaša. V vrstah, oddaljenih 50 centimetrov, polagamo semena 15 centimetrov narazen in 4 centimetre globoko. Nizke sorte rastejo v grmičkih in ne potrebujejo opore; visoke sorte potrebujejo brajdo ali kole, visoke tudi dva metra. Semena pred setvijo ne namakamo predolgo, ker v hladni in mokri zemlji raje zgnijejo. V toplejših krajih je mogoča tudi poletna setev do začetka julija, a pridelek dozori pozneje. Setev v pregosto vrsto da veliko listja in malo strokov, zato semena polagamo po navodilu za izbrano sorto.

Nega skozi sezono

Fižol ne mara svežega gnoja ne prevelikih odmerkov dušika; ob preobilici dušika zraste bujno listje, strokov pa je malo. Ker si dušik deloma priskrbi sam, zadošča zrel kompost iz prejšnje sezone. Pomembna je enakomerna vlaga, zlasti v času cvetenja in oblikovanja strokov; presušitev takrat pomeni odpadanje cvetov in drobne stroke. Zalivamo po tleh, ne po listih, ker mokro listje ugaja boleznim. Zelo plitvo rahljamo, saj korenin ne smemo poškodovati. Visoke sorte pravočasno privežemo in usmerjamo po opori.

Bolezni in škodljivci

Pozno poletje fižol pogosto prevzame pepelasta plesen, ki povzroči sivobel prevleko na listih, listna pegavost pa se pojavi kot temne pege. Proti obema pomaga kolobarjenje, zdrav semenski material in dobro prezračena, ne pregosta setev. Konkretnih pripravkov ne navajamo; izberemo jih po registru FITO-info, ki ga vodi UVHVVR. Listne uši, zlasti črna fižolova uš, se v velikem številu naselijo na vršičke in mlade stroke; pogosto jih omejijo naravni sovražniki, zato ukrepamo le ob resnični potrebi. Virusi, ki jih prenašajo uši, se kažejo kot mozaični vzorci na listih in jih ni mogoče pozdraviti.

Pridelek in shranjevanje

Stročji fižol pobiramo mlad, dokler so stroki mesnati in preden se v njih razvijejo semena; če zamudimo, postanejo žilavi in trdi. Redno obiranje spodbuja nastajanje novih strokov, zato pobiramo vsak drugi ali tretji dan. Zrnat fižol pustimo na rastlini, da stroki porjavijo in zašumijo, nato pa jih poberemo in posušimo. Pridelek je od enega do treh kilogramov na kvadratni meter, pri čemer zrnatega poberemo manj kot stročjega. Posušen fižol hranimo v suhem, hladnem in zračnem prostoru; vlaga povzroči plesen in kvar. Pomembno opozorilo: surovega in premalo kuhanega fižola ne uživamo, ker vsebuje naravne snovi, ki jih uniči šele dobro kuhanje. Kuhan fižol po ohladitvi hitro pokvarimo in ga do uporabe hranimo v hladilniku.

Kaj saditi poleg

Pri združevanju rastlin je treba ločevati med preverjenimi in ljudskimi trditvami. Zato je pri vsaki navedena raven dokazov.

• Korenje — Dobra soseda, raven dokazov: verjetno. Fižol sejejo med vrstami korenja; korenje zraste v začetku sezone in ne ovira rasti, fižol pa v tla vrača vezan dušik.
• Koruza — Dobra soseda, raven dokazov: verjetno. Tradicionalna mešana setev koruze in visokega fižola; fižol se oprijema koruznih stebel. Uspeh je odvisen od sorte in gostote.
• Čebula — Slaba soseda, raven dokazov: ljudska trditev. V ljudskem vrtnarjenju velja, da čebula in drugi čebulasti pridelki zavirajo fižol. Trdnih poskusov, ki bi to potrdili, ni.