Češnja

Prunus avium

Topla lega in izbira sorte

Češnja potrebuje veliko prostora, veliko sonca in globoka, dobro odcedna tla; zastajanje vode in plitva tla ji ne ustrezajo. Najbolje uspeva v toplih, zavetnih legah, na Primorskem in v toplih predelih osrednje Slovenije. V hladnejših krajih in višjih legah pogosto cveti zgodaj, zato jo pozna slana redno ujame brez pridelka. Pri izbiri sorte se odločamo med zgodnjimi in poznejšimi, pa tudi po tem, ali je plod trden in primeren za prevoz ali mehak in sladek za takojšnjo porabo. Poznejše sorte cvetijo nekoliko kasneje in so v hladnejših legah varnejša izbira.

Opraševanje

Večina češenj je samoneoplodnih in potrebuje opraševalno sorto, ki cveti v istem času. Nekatere stare sorte so delno samoplodne, sodobne pa pogosto niso. Zato posadimo vsaj dve ali tri sorte, ki se medsebojno dopolnjujejo. Tu se češnja jasno razlikuje od višnje: višnje so večinoma samoplodne in rodijo tudi same, medtem ko češnja brez opraševalca rodi malo ali nič. Oprašujejo jih čebele in čmrlji, zato je koristno, da v bližini cvetijo tudi druge rastline. Po ljudskem nasvetu naj bi zadoščale divje češnje v okolici; to je le delno res, saj divje češnje pomagajo, a niso zanesljiv opraševalec za vsako sorto.

Sajenje in rez

Češnjo sadimo jeseni ali zgodaj spomladi, z dovolj veliko jamo in brez svežega gnoja. Ker raste bujno, ji privoščimo veliko prostora, razdalja do drugega drevesa pa naj bo vsaj štiri do pet metrov. Mlado drevo zalivamo ob suši. Rez češnje je zahtevnejša kot pri jablani, saj so vrste občutljive na rez v mirovanju in se rane slabo celijo. Krošnjo zato oblikujemo že v mladosti, pozneje pa odstranjujemo le suhe, poškodovane in navzkrižne veje. Večje reze raje opravimo po obiranju, poleti, ko drevo rane hitreje zaceli.

Ptice, bolezni in škodljivci

Največ izgub češenj ne povzročijo bolezni, ampak ptice, ki zobajo plodove tik pred zrelostjo. Najbolj zanesljiva zaščita je mreža, napeta čez krošnjo, saj odganjala niso zanesljiva. Listne uši so pogoste na mladih poganjkih in izločajo lepljivo medeno roso, na kateri se razvija sajavost. Listna pegavost se kaže kot rjave do rdečkaste pege na listih, ki v vlažnih letih povzročijo prezgodnje odpadanje listja. Pršice so najbolj opazne v sušnih in vročih poletjih, pepelasta plesen pa ob sušnem vremenu obda mlade poganjke z belo prevleko. Preprečujemo z zračno krošnjo, zmerno gnojitvijo in odstranjevanjem odpadlega listja. Ob hujšem napadu se ravnamo po registru FITO-info, sredstev pa ne izbiramo po ustnem izročilu.

Obiranje in shranjevanje

Češnje obiramo od junija do julija, odvisno od sorte in lege. Plodove pobiramo s pecljem, ker brez peclja na drevesu nastane odprta rana, plod pa se hitreje posuši in zgnije. Opiramo jih zjutraj, ko so hladnejši, in jih ne mečkamo. Sveže češnje zdržijo le nekaj dni; za shranjevanje jih hladimo in redno pregledujemo. Odvečne plodove predelamo v sok ali kompot. Pri vlaganju pazimo na čistočo in pravilno toplotno obdelavo, saj so češnje občutljive na kvasovke in plesni.