Hruška

Pyrus communis

Izbira mesta in sorte

Hruška potrebuje sonce večino dneva in zavetje pred vetrom. Najbolje uspeva na globokih, rodovitnih in dobro odcednih tleh, saj zastajajoča voda hitro poškoduje korenine, plitva in težka tla pa ji ne ustrezajo. Za slovenske razmere so primerne tako stare domače sorte kot sodobnejše in odpornejše. Izbiro prilagodimo legi in času dozorevanja: na Primorskem uspevajo pozne sorte, v hladnejših predelih pa izberemo zgodnejše, da plodovi dozorijo pred jesenskim mrazom.

Opraševanje

Večina hrušk je samoneoplodna, zato potrebuje drugo sorto, ki cveti v istem času. Brez opraševalne sorte drevo bogato cveti, a plodov skoraj ni. Sorto posadimo v razdalji, ki jo čebele zlahka preletijo, običajno do nekaj deset metrov. Smiselno je gojiti dve do tri sorte, ki se medsebojno oprašujejo, saj je pridelek potem zanesljivejši. Nekatere sorte so delno samoplodne, a tudi takrat sosednja sorta koristi.

Sajenje in rez

Hruško sadimo jeseni od oktobra do novembra, dokler so tla topla, ali zgodaj spomladi. Jamo pripravimo dovolj veliko in rahlo, brez svežega gnoja, cepljeno mesto pa mora ostati nad tlemi. Mlado drevo prva leta zalivamo ob suši. Hruška raste počasneje od jablane in živi dolgo, zato je rez pomembna že v mladosti. Z njo oblikujemo ogrodje z nekaj močnimi vejami in odpiramo notranjost krošnje. Pozneje odstranjujemo predvsem zgoščene, navzkrižne in poškodovane veje. Rez opravljamo v mirovanju, v dneh brez zmrzali, poleti pa popravimo le najnujnejše. Hruška slabo prenaša močno rez na starem lesu, zato redčimo zmerno.

Bolezni in škodljivci

Najresnejša težava je hrušev ožig, bakterijska bolezen, ki se v toplem in vlažnem vremenu širi z dežjem, vetrom in žuželkami. Najprej ovenijo cvetovi in mladi poganjki, nato se listi in veje obarvajo rjavo do črno, kot da bi bili ožgani; bolezen lahko uniči celo drevo. Preprečevanje je pomembnejše od zdravljenja: izbiramo odpornejše sorte, sadimo na zračno mesto, obrezujemo v suhem vremenu in razkužujemo orodje med drevesi. Okuženih delov ne kompostiramo. Listna pegavost in pepelasta plesen se pojavita v vlažnih letih; pomagajo zračna krošnja, zmerna gnojitev in odstranjevanje odpadlega listja. Listne uši in pršice so pogoste na poganjkih, kjer jih večinoma omejujejo naravni sovražniki. Ljudsko prepričanje, da bližnji jalovec kvari hruško, ima v tem primeru podlago: gliva hruševega rjavenja se razvija na obeh vrstah. Kjer je treba ukrepati, se ravnamo po registru FITO-info in ne po nasvetih brez podlage.

Pridelek in shranjevanje

Hruška rodi po nekaj letih, poln pridelek pa da pozneje od jablane, pogosto šele po desetih letih. Rodnost je pogosto izmenična, kar ublažimo z redčenjem plodičev po cvetenju. Plodove obiramo zrele, z dvigom in rahlim zasukom, brez mečkanja. Zgodnje sorte porabimo takoj, pozne shranimo v hladnem in zračnem prostoru. Hruške po obiranju še dozorijo in se pri tem hitro mehčajo, zato jih pregledujemo in gnile takoj odstranimo.

Kaj saditi poleg

Pri združevanju rastlin je treba ločevati med preverjenimi in ljudskimi trditvami. Zato je pri vsaki navedena raven dokazov.

• Jalovec — Slaba soseda, raven dokazov: verjetno. Gliva, ki povzroča hruševo rjavenje, se razvija na obeh gostiteljih, zato je bližina okrasnih ali gozdnih brinov lahko problem.