Buča

Cucurbita maxima

Kje bo uspevala

Buča je največja med bučnicami in potrebuje veliko prostora, sonca in hranil. Ena rastlina se lahko razraste čez več metrov, zato ji na majhnem vrtu namenimo samostojen kot ali rob gredice, kjer se lahko plazi ali vzpenja po opori. Najbolje uspeva na globokih, humusnih tleh, ki dobro zadržijo vlago, a niso močvirna. Zelo se odzove na zrel gnoj ali kompost, vnesen jeseni prej. Kot vse bučnice je občutljiva na mraz; sadike ali setev morajo počakati, da mine nevarnost pozne slane. V toplejših predelih Slovenije dozori tudi na prostem, v hladnejših dolinah pa je treba izbrati zgodnejše sorte ali jo gojiti v rastlinjaku.

Setev in sajenje

Bučo največkrat vzgojimo iz sadik, ker tako prehiti kratko poletje. Sejemo jih aprila v zaprto, presajamo pa na prosto maja ali junija, ko je zemlja dovolj ogreta. Neposredna setev je mogoča tam, kjer je sezona dolga. Semena položimo tri centimetre globoko, v vrste, ki so 100 do 150 cm narazen. Sadiko presadimo previdno, saj korenine ne marajo motenja. Ker rastline potrebujejo veliko prostora, jih ne sadimo skupaj z drugimi plazečimi bučnicami. Nekateri vrtičkarji uporabijo oporo iz lesa ali napete vrvice, da se plodovi dvignejo s tal in se manj gnijejo.

Nega skozi sezono

Buča potrebuje veliko vode, še posebej v času cvetenja in rasti plodov. Zalivamo redno in obilno, a po tleh; listje naj ostane suho. Mlade rastline občasno dokrmimo s kompostom ali zrelim gnojem, pozneje pa gnojenja ne pretiravamo, ker bujno listje odvzema moč plodovom. Gredico zastremo s slamo ali pokošeno travo, kar zmanjša izhlapevanje in prepreči, da bi se plodovi vlegli na golo zemljo. Cvetove oprašujejo čebele in čmrlji; če opazimo, da plodovi ne nastajajo, je pogosto krivo pomanjkanje opraševalcev ali močno deževje v času cvetenja.

Bolezni in škodljivci

Tudi bučo najpogosteje prizadene pepelasta plesen, ki se na koncu poletja rada pojavi na starejših listih. Pomaga že to, da rastlina ni pretirano gosta in da je gredica zračna. Listne uši in pršice sesajo sok iz listov, polži pa se lotijo predvsem mladih rastlin in plodov, ki ležijo na tleh. Pri bučah se včasih pojavi tudi gniloba cvetov in plodov, ki jo pospešujejo vlaga in poškodbe. Kot povsod velja, da začnemo z agrotehničnimi ukrepi, uporabo sredstev pa omejimo na primere, ko je to res potrebno, izbrana pa so lahko le iz uradnega registra FITO-info.

Pridelek in shranjevanje

Buče pobiramo jeseni, ko so dozorele: koža je trda in enakomerne barve, pecelj pa se posuši. Plod odrežemo z delom peclja in ga nekaj dni pustimo na soncu, da se koža utrdi. Za shranjevanje potrebuje suh in zračen prostor s temperaturo okoli 10 do 15 stopinj; na tleh v kleti zdrži več mesecev. Poškodovane plodove porabimo najprej, ker se gniloba hitro širi. Bučno meso uporabimo za juhe, pireje in pecivo, pečke pa lahko posušimo. Pri shranjevanju živil, zlasti pri predelavi v sokove ali vlaganju, upoštevamo pravila o higieni in toplotni obdelavi, da preprečimo kvarjenje.

Kaj saditi poleg

Pri združevanju rastlin je treba ločevati med preverjenimi in ljudskimi trditvami. Zato je pri vsaki navedena raven dokazov.

• Koruza — Dobra soseda, raven dokazov: verjetno. V mešani gredici koruza daje oporo in senco, kar bučam v vročih dneh ustreza.
• Fižol — Dobra soseda, raven dokazov: verjetno. Fižol ob koruzi in buči je del tradicionalne mešane saditve; rastline si deloma pomagajo, a si tudi delijo vodo in hranila.
• Krompir — Slaba soseda, raven dokazov: ljudska trditev. Navadno odsvetovana kombinacija zaradi velike porabe vode in hranil. Trdnih dokazov o medsebojnem zaviranju ni.