Bučka

Cucurbita pepo

Kje bo uspevala

Bučka izvira iz toplih krajev in to se pozna. Potrebuje sonce ves dan, hranljiva, humusna tla in veliko vode. Na hladnem, v senci ali na vetrovni legi rast zastane, plodovi pa so redki in drobni. Najbolje uspeva na gredici, kjer je bilo prejšnje leto dovolj komposta ali zrelega gnoja; svežega gnoja neposredno ob koreninah ne mara. Na Primorskem lahko raste na prostem že maja, v osrednji Sloveniji je treba počakati na ogreta tla po zadnji slani, v alpskih dolinah pa je zanesljivejša vzgoja v rastlinjaku ali pod tunelom. Rastlina zavzame veliko prostora, zato ji namenimo vsaj kvadratni meter.

Setev in sajenje

Bučko lahko sejemo neposredno ali vzgojimo sadike, kar je v hladnejših krajih varneje. Sadike sejemo v zaprto konec aprila, na prosto pa, ko je zemlja ogreta na približno 15 stopinj. Semena položimo dva do tri centimetre globoko, v vrste, ki so 100 cm narazen, pozneje pa rastline redčimo ali presadimo na 80 do 100 cm. Bučka je občutljiva na mraz in že rahel mraz lahko uniči mlade liste, zato sadike pokrijemo, dokler se noči ne ogrejejo. Pred presajanjem sadike nekaj dni privajamo na zunanje razmere, da ne doživijo šoka. Bučka se dobro odzove na zastirko, ki ohranja vlago in preprečuje, da bi plodovi ležali na mokrih tleh.

Nega skozi sezono

Bučka raste hitro in veliko porablja vodo ter hranila. Redno zalivanje je najpomembnejše v času cvetenja in oblikovanja plodov; pomanjkanje vode v tem obdobju pomeni trde in grenke plodove. Zalivamo po tleh, ne po listju, ker mokro listje spodbuja bolezni. Rastlino lahko rahlo zastremo in občasno dokrmimo s kompostom, a pretiranega dušika ne dodajamo. Cvetovi so ločeni po spolu; ženski cvetovi imajo pod cvetom majhno plodnico, moški pa ne. Opraševanje opravijo čebele, zato je cvetje sredi vrta koristno tudi za bučke. Včasih mladi plodovi porumenijo in odpadejo, kar je največkrat posledica slabega opraševanja ali pomanjkanja vode.

Bolezni in škodljivci

Najpogostejša bolezen je pepelasta plesen, ki se kaže kot bela mokasta prevleka na listih. Pojavi se v drugi polovici poletja, še zlasti ob velikih nihanjih temperature in na zatohem mestu. Pomaga zračna saditev, zalivanje po tleh in odstranjevanje okuženih listov. Listne uši se naselijo na mlade poganjke in na spodnjo stran listov, pršice pa so pogostejše v sušnih obdobjih. Polži objedajo mlade sadike in plodove, ki ležijo na tleh. Ukrepe začnemo s preprečevanjem in ročnim odstranjevanjem, sredstva pa izbiramo le iz uradnega registra FITO-info in ob upoštevanju karenc.

Pridelek in shranjevanje

Bučko pobiramo mlado, ko je plod dolg od 15 do 20 cm in še mehak; tedaj je najboljša za kuhanje. Redno obiranje je ključno, saj rastlina obilno rodi le, dokler plodovi ne dozorijo. Prezreli plodovi imajo trde, olesenele pečke in kožo, zato jih lahko pustimo dozoreti le, če jih nameravamo uporabiti kot bučo. Bučke za sprotno rabo hranimo kratko v hladilniku; dolgega skladiščenja ne prenašajo. Odvečne lahko narežemo in zamrznemo, za vlaganje pa upoštevamo pravila o varnosti živil, da preprečimo kvarjenje.

Kaj saditi poleg

Pri združevanju rastlin je treba ločevati med preverjenimi in ljudskimi trditvami. Zato je pri vsaki navedena raven dokazov.

• Koruza — Dobra soseda, raven dokazov: verjetno. V mešani gredici koruza daje oporo in senco, ki bučkam ustreza v najbolj vročih dneh.
• Čebula — Dobra soseda, raven dokazov: ljudska trditev. Pogosto navedena kot dobra soseda zaradi vonja, ki naj bi odganjal škodljivce. Trdnih dokazov o tem ni.
• Krompir — Slaba soseda, raven dokazov: ljudska trditev. Navadno odsvetovana kombinacija zaradi velike porabe vode in hranil. Znanstvenih dokazov o medsebojnem zaviranju ni.