Figa

Ficus carica

Zakaj je lega odločilna

Figa izvira iz sredozemskega podnebja. Pri nas je zato najbolj omejujoč dejavnik zima, ne poletje. Na Primorskem in v zavetnih toplih legah raste brez težav, v celinski notranjosti pa je treba računati na poškodbe od mraza. Rastlina se sicer obnovi iz korenin, a takrat ni pridelka.

Sajenje in tla

Figa potrebuje odcedna tla, ker ne prenaša zastajanja vode. Na težkih, mokrih tleh korenine propadejo. Sadimo jo na toplo mesto, ob južno steno, kjer se toplota zadržuje tudi pozimi.

Rez in velikost

Figa lahko zraste v veliko drevo, a jo lahko oblikujemo kot grm ali vzgajamo v loncu. Režemo jo v mirovanju, previdno, ker rastlina ob rezi izloča mleček. Pri lončnih rastlinah vzdržujemo manjšo velikost z redno, a zmerno rezjo.

Pridelek

Figa običajno rodi dvakrat: prvi plodovi dozorijo zgodaj, drugi pozneje. V naših razmerah je pomembnejša poznejša letina. Plodovi, ki do zime ne dozorijo, se odstranijo, da rastlina ne porablja energije zanje.

Bolezni in škodljivci

Figa pri nas nima veliko sovražnikov. Najpogosteje se pojavi figova rja, ki se v drugi polovici poletja pokaže kot rjavkaste pege na spodnji strani listov. Listje zato pogosto odpade že pred jesenjo, kar je neprijetno, a drevesa praviloma ne uniči. V vlažni jeseni zoreče plodove zajame siva plesen, zato jih obiramo sproti in odstranimo vse, ki so ostali na drevesu. Ob hladnih in mokrih tleh lahko korenine prizadene gniloba, zato je odcednost pomembnejša od gnojenja.

Od žuželk so najpogostejše listne uši, ki jih pogosto spremljajo mravlje. Uši sesajo sok na mladih poganjkih, mravlje pa jih varujejo pred naravnimi sovražniki. Pomaga redno pregledovanje in odstranjevanje kolonij z vodnim curkom.