Robida

Rubus fruticosus

Izbira mesta

Robida raste bujno in hitro zasede prostor, zato ji že vnaprej namenimo dovolj prostora ob opori. Najbolje uspeva na soncu, prenaša pa tudi rahlo polsenco. Tla naj bodo humusna, globoka in odcedna, s pH med 5,5 in 7. Zbite in apnene zemlje ne mara, na njih listje porumeni in pridelek upade. Nasad postavimo na mesto, kjer nekaj let niso rasli krompir in druge razhudnikovke, saj si z njimi deli bolezni tal, med njimi uvelost. Zastajajoča voda je največja past, saj korenine pozimi zgnijejo, zato se izogibamo vrtačam.

Sajenje

Robido sadimo jeseni, od oktobra do novembra, ali zgodaj spomladi v marcu. Jamo pripravimo z zrelim kompostom, brez svežega gnoja. Pri nas se sadike običajno kupijo, saj je vzgoja iz semena počasna in neenakomerna. Sadimo tako globoko, kot je bila rastlina v loncu, in izbiramo lahko med trnjevimi in breztrnje sortami; breztrnje so prijetnejše za obiranje, trnjeve pa so pogosto odpornejše.

Oporo postavimo že ob sajenju, da pozneje ne poškodujemo korenin. Za posamezno rastlino zadošča kol, za daljšo vrsto pa dve napeti žici med koli ali latnik. Rastline v vrsti pustimo približno sto centimetrov narazen, vrste pa dvesto petdeset centimetrov, da je dovolj svetlobe in zraka.

Rez in nega

Robida ima dveletne poganjke: prvo leto zraste mlad poganjek, drugo leto obrodi, po obiranju pa odmre. Zato je rez preprosta, a nujna. Takoj po obiranju odrežemo odslužene dvoletne poganjke do tal in pustimo letošnje mlade, ki bodo rodili naslednje leto. Odstranimo tudi šibke, polomljene in bolne poganjke ter tiste, ki rastejo daleč iz vrste. Mlade poganjke sproti speljemo na oporo in jih po potrebi privežemo, da ostanejo pokončni in zračni.

Poleg rezi je najpomembnejše zalivanje med zorenjem, saj pomanjkanje vode neposredno zmanjša velikost in količino plodov. Jeseni vgradimo kompost in zastremo z lubjem ali slamo, kar ohranja vlago in zavira plevel. Zastirka naj ne sega do poganjkov, da ne zadržuje vlage ob njih.

Bolezni in škodljivci

Siva plesen se pojavi na cvetovih in plodovih v vlažnem vremenu, pepelasta plesen pa naredi bele prevleke na listih in mladih poganjkih. Listne uši prenašajo virusne bolezni, prsice pa zavirajo rast in slabšajo kakovost plodov. Okužene rastline slabo rodijo. Pomagajo zračna saditev, redno odstranjevanje odsluženih poganjkov in higiena nasada; bolnih plodov ne puščamo na tleh. Za morebitna dovoljena sredstva in karenco preverimo register FITO-info pri UVHVVR.

Pridelek in shranjevanje

Obiramo od julija do septembra. Zreli plodovi se sami ločijo od cvetišča; če jih je treba vleči, še niso zreli. Beremo jih vsak drugi ali tretji dan in jih ne zlagamo globoko, ker se mehki zdrobijo. Sveži zdržijo le dan ali dva v hladilniku. Za dalje jih najprej zamrznemo posamezno na pladnju in šele nato presujemo v vrečke, da se ne sprimejo. Iz njih kuhamo marmelade in sokove; pri predelavi pazimo na čisto orodje in dovolj toplote, da se izdelek ne pokvari.

Kaj saditi poleg

Pri združevanju rastlin je treba ločevati med preverjenimi in ljudskimi trditvami. Zato je pri vsaki navedena raven dokazov.

• Drobnjak — Dobra soseda, raven dokazov: ljudska trditev. Tradicionalno se drobnjak sadi pod jagodičje, ker naj bi motil listne uši. Trdnih dokazov ni, zato je to le dodatek k rednemu pregledu nasada.
• Krompir — Slaba soseda, raven dokazov: verjetno. Robida in razhudnikovke si delijo bolezni tal, zlasti uvelost, ki jo povzroča gliva iz rodu Verticillium. Nasad postavimo na mesto, kjer te rastline niso rasle več let.