Sliva

Prunus domestica

Izbira mesta in sorte

Sliva je med sadnim drevjem ena manj zahtevnih vrst in uspeva v večini Slovenije, tudi v hladnejših legah z dolgo zimo. Potrebuje sonce in globoka, dobro odcedna tla; prenaša nekoliko težja tla kot češnja, a zastajanja vode ne mara. Za domači vrt so zaradi rodnosti in okusa priporočljive preizkušene sorte, kot so čačanska lepotica, čačanska rodna in bistrica. Pozorni smo na čas dozorevanja: zgodnejše sorte dozorijo pred jesenskim dežjem, pozne pa dajo boljše plodove za sušenje in predelavo.

Sajenje in rez

Slivo sadimo jeseni od oktobra do novembra ali zgodaj spomladi. Jamo pripravimo globoko in rahlo, cepljeno mesto pa naj ostane nad tlemi. Prva leta zalivamo ob suši in odstranjujemo poganjke pod cepljenim mestom. Sliva tvori krošnjo razmeroma zlahka, a se brez rezi hitro zgosti. V mladosti izberemo tri do štiri ogrodne veje in jih razporedimo po krošnji. Pozneje vsako leto odstranimo suhe, poškodovane in navzkrižne veje ter predolge poganjke skrajšamo. Rez opravljamo v mirovanju, v dneh brez zmrzali, in ne puščamo velikih ran, saj iz njih rada izteka smola.

Šarka in listne uši

Šarka je virusna bolezen, ki je ni mogoče pozdraviti in je za slivo najresnejša. Povzroča svetle obroče in lise na listih, ki se pozneje obarvajo rdeče ali vijolično, plodovi pa se deformirajo in so neuporabni. Virus se širi predvsem z listnimi ušmi, zato je zatiranje teh škodljivcev najpomembnejši ukrep. To je znanstveno ugotovljeno dejstvo in ne ljudsko prepričanje. Okužena drevesa odstranimo in na isto mesto ne sadimo nove slive. Listne uši omejujemo tudi z naravnimi sovražniki, kot so pikapolonice in druge plenilske žuželke, ter z zmerno gnojitvijo, saj preveč dušika uši privablja. Dopustna raba sredstev je navedena v registru FITO-info.

Redčenje plodičev in nega

Sliva pogosto rodi obilno, toda preveč plodov pomeni drobno in slabše sadje, veje pa se pod težo lomijo. Redčenje je zato pomemben del nege: po močnem cvetenju odstranimo del plodičev, tako da med njimi ostane nekaj centimetrov razmika. Tako se plodovi bolje razvijejo, drevo se manj izčrpava in rodnost je bolj vsakoletna. Kadar je veja močno obremenjena, jo po potrebi podpremo. Pogosto slišimo, da je sliva samoplodna in ne potrebuje druge sorte; večina sliv delno res rodi sama, a ob sosednji sorti je pridelek obilnejši in zanesljivejši.

Bolezni, škodljivci in pridelek

Poleg šarke se v vlažnih letih pojavi listna pegavost, ki se kaže kot temne pege in prezgodnje odpadanje listja. Pepelasta plesen ob toplem in sušnem vremenu obda mlade poganjke z belo prevleko. Pršice in listne uši so najpogostejši škodljivci. Pomembna je zračna krošnja, odstranjevanje odpadlega listja in zmerna gnojitev; bolnih plodov nikoli ne puščamo v travi pod drevesom. Pridelek niha z leti in je odvisen od zdravja drevesa. Slivo obiramo od avgusta do septembra, po barvi in lahkotnosti snemanja. Plodove pobiramo s pecljem, jih hladimo in hitro predelamo, saj se hitro kvarijo. Sušenje je najstarejši način shranjevanja; pri vlaganju in sušenju pazimo na čistočo ter shranjevanje v zaprtih posodah, da preprečimo plesni in kvasovke.